S S Studio!


Snemanje! Čas, ki se ga vsak pravi glasbenik hkrati veseli in boji. Priznam, da sem že dlje časa komaj čakal dan, ko bom spet prestopil prag studia. V preteklosti smo člani razširjene verzije Vagabunda vsak v svoji glasbeni zgodovini posneli že kar nekaj albumov: Matevž Pavčnik ‘Apndan’ dva s skupino Mit (Stik in Asertiv), Gregor Bregar ‘Brexi’ dva z Divjimi Kojoti (Divji Kojoti 1 in Dvign me gor), Grega Stamenovič enega s Space Unicorn Of Fire (Galope Through The Stars) in jaz prav tako enega s Chaosstar (Lifetime). Apndanu, Brexiju in meni lahko pripišemo tudi prvi album dueta Vagabunda, Open. Takrat Stamenovič še ni bil prisoten v bandu.

No, vstopim torej skozi vrata studia Draga Popoviča:

DAN 1

Po na pol prespani noči polni pričakovanj sva se z našim bobnarjem Brexijem, v ponedeljek, 26.2.2018, ob 8:00 lotila nalaganja bobnov v avto. Odpeljala sva se na hitro kavo in ob 9:00 sva se prikazala Dragu pred njegovimi durmi. Od samega začetka sem slutil, da se bosta Brexi in Drago dobro ujela in imel sem prav. Tako je celotni dan snemanja bobnov potekal izjemno sproščeno. Nekaj, česar nisem bil vajen v studiu. Vsaj do sedaj ne.

Ker smo v studio zakorakali s filozofijo manj je več, je Brexi sestavil zelo enostavno postavitev svojih bobnov znamke Pearl. Tako je bil set hitro postavljen in po šali ali dveh smo lahko pričeli s snemanjem prvega komada: Annie More. V preteklih tednih smo se veliko pripravljali in pesem je lepo in hitro stekla. Namesto običajnih bobnarskih palic smo uporabili, oziroma Brexi je uporabil, tako imenovane „route“. Ne poznam prave slovenske besede za ta izum, lahko pa vam povem, da izgledajo kot nalomljene običajne bobnarske palčke. Ob prisotnosti akustične kitare smo naredili bobnarski posnetek kot se šika in se usedli na pogovor, da naredimo strategijo za naslednji komad. Zaradi bolj rockerske narave te naslednje pesmi, se je naš ritmičar odločil za drugi snare boben in drugo hi-hat činelo. In Drago se je strinjal. Zakorakali smo vsak na svoje mesto in pričeli s snemanjem. Jaz sem pograbil svojo Gretsch kitaro, ampak zadeva ni in ni stekla. Poizkušali smo vse; bolj na glas metronom, s petjem, brez petja, to, ono, tretje… Snemanje nikakor ni šlo. Predlagal sem, da bi bilo bolje, da se usedem zraven bobnarja in mu s tem pomagam ujeti občutek, ki ga imamo na vaji. Zmaga! Brexi je odpokal svoje in teren je bil pripravljen za basista.

Bobni set:

  1. Snare: Premier 232 črn (Annie More); DW Collectors 14×6 (druga pesem)

  2. Bas boben: Pearl 20col

  3. Flor tom: 14col

  4. Prehod tom: 10col

  5. Hi-hat: Paiste signature crisp (Annie More); Paiste formula 602 medium (druga pesem)

  6. Crash 1: Paiste Twenty 19col

  7. Crash 2: Paiste Master, dark 20col

  8. Ride: Istanbul tradicional dark ride 20col

  9. Bobnarske route (Annie More)

Bobni znamke Pearl MMX

DAN 2

Naš basist, Gregor Stamenovič, je prišel na vrsto drugi snemalni dan, torej v torek. V studio sva se pripeljala okoli 15:30. Delal sem mu družbo, saj je potreboval novo, osnovno linijo kitare in nekaj orientacijskih vokalnih delov. Ker je s službo ob tistem času zaključil tudi Matevž, se nama je pridružil še on, za moralno podporo. Sprva smo bili malo skeptični glede 6 strunskega Ibanez „vesla“, a nas je soliden zvok tega inštrumenta hitro pomiril. Bas je lepo stopil ob bok bobnov in pesmi sta se hitro posneli. Bravo Grega! Čeprav smo imeli v planu pri komadu Annie More posneti „fretless“ bas kitaro, smo se premislili, saj alternativni, doma narejen Ibanezov bas, brez prečk, ni obetal dobrega zvoka. Nekaj malega popravkov na bas liniji smo morali narediti kar med samim snemanjem, saj je Brexi med svojem igranjem kakšno reč dodal ali pa po svoje odigral. Tekoče spremembe so del čarobnih trenutkov snemanja v studiu. Gregor, Matevž in jaz smo bili zadovoljni in lahko smo misli usmerjali v nov, tretji studijski dan. Tistega večera smo iz studia odpeljali bobne.

Bas kitara: Ibanez Soundgear 506, 6 strun, strune: Rotosound

DAN 3

Tretji dan sva se k Dragu odpravila sama z Matevžem. Kitare sva imela pripravljene in linije dobro premišljene. Vse, kar smo na licu studia prilagajali, so bile le malenkosti v riffih in nastavitvah na kitari ter ojačevalnikih. S seboj sva prinesla dva ojačevalnika: mojega, Vox AC15 in Matevževega, Mesa Boogie Express 550. Solo točke sva na koncu zaupala slovitemu ojačevalniku Kemper. Za kitare sva si izbrala znamke Gretsch, Tokai in akustično Takamine. Izvrstni trije kosi lesa so nama omogočili učinkovito snemanje.

Annie More:

  1. Akustična kitara – Takamine, preko DI

  2. Električna kitara 1 – Tokai, preko Kemperja (Fender Delux 1958)

  3. Električna kitara 2 – Gretsch, preko Kemperja (Fender Delux 1958). Solo.

Druga pesem:

  1. Gretsch preko Vox AC15 in stompbox Xotic SP Compressor

  2. Gretsch preko Mesa Boogie Express 550 in stompbox Xotic EP Booster

Najprej je na vrsto prišla nova pesem, katero želimo ohraniti še malo skrivnostno. Pri njej sem imel relativno lahko nalogo, vloga ritem kitarista. Matevž je pograbil svojo kitaro Tokai in posnel prvo linijo. Njegov prispevek je bil bolj solističen in Matevž se je zadeve lotil s ‘slide-om’. Ugotovili smo, da ima moja kitara višje postavljene strune in je bolj primerna za slide. Matevž se je prepustil in z veseljem pograbil moje poleno ter se lotil dela. Spremenili smo še uglasitev kitare, zavoljo lažjega igranja. Na koncu smo pristali na uglasitvi: E H D G B E.

Na vrsto je prišla naša gospica Annie More. Spet sem kot prvi stopil pred mešalno mizo. Tokrat s svojo Takamine, elektro-akustično kitaro. Ozvočili smo jo samo na mikrofon. Ker je bilo v času snemanja mrzlo (tistega jutra je bilo zunaj kar -14°C), me je trajalo nekaj časa, da sem si ogrel prste. Po mojem posnetku se je na zaključne linije pripravil moj sotrpin Matevž s svojo kitaro Tokai. Okrogel in topel zvok te kitare je bil kot nalašč za našo „Ančko“. V povezavi z odličnim Kemper ojačevalnikom smo v hipu našli primerno nastavitev. Preostal je samo še moj solo del. Ta je bil odigran na Kemperja in na Gretsch Black Falcon kitaro.

Kitare:

  1. Tokai LS50 Old reborn (1980), strune Ernie Ball 11-54

  2. Gretsch Black Falcon 6139T-CB LTD, strune ghs 10-46

  3. Takamine ETN10c, strune Dunlop 11-52

  4. Slide Dunlop

Spogledali smo se in nekdo je rekel: „To je to! Gremo sedaj vokale?“. Strinjali smo se in dobil sem slušalke na ušesa in mikrofon pred usta. Annie More mi je tisti dan predstavljal kar nekaj težav. Pesem v sebi nosi igrivo melanholijo (– karkoli že to pomeni) in mi je za moj način petja predstavljala velik izziv. Nikakor mi ni šlo, zato smo se oprli raje na drugo pesem. Ker je ta komad pravi hard rock „štikelc“, nisem imel takih težav. Proti domu sva odšla okoli 19 ure, da spočijeva glavo in osveživa grlo.

DAN 4

Malce zaskrbljen, zaradi težav pri petju preteklega dne, sem se v četrtek zjutraj usedel v Matevžev avto in odpeljala sva se na kavo, kjer sva se pomenila o naslednjih korakih snemanja. Z Dragom smo se odločili, da pričnemo dan s snemanjem orglic na skrivnostnem komadu. Matevž je pljunil v roke in pričel s pihanjem. Po uspešno opravljenem pihalnem delu je napočil moj krizni trenutek. Zaprla sta me v sobo pred mikrofon in… Poraz! Ne pomnim trenutka, ko sem tako slabo izvajal določeno glasbo. Res sem se trudil, napenjal glasilke, rjovel, a nič ni pomagalo. Drago je nato uvidevno predlagal, da prestavimo mikrofon v kontrolno sobo. Nekaj zametkov solidnega vokala se je vseeno pokazalo in zaključili smo snemanje kot tako. Sledili so poljubi in pozdravi v slovo ter polnjenje želodčkov ob zmagoslavni pizzi.

Orglice: Hohner meisterklasse, Cdur

Preživel sem še eno studijsko pustolovščina. Sprejel sem izziv, se premagal ter še dodatno za mišjo dlako zrasel kot glasbenik. Predvsem pa upam, da vam bosta komada všeč! Moje mnenje je, da sta nad pričakovanji, ampak hej…saj sem jaz večinski avtor 🙂 . Hvala za branje in do naslednjič…