Piran je naš!


Preteklo soboto sva se Vagabunda mudila na znani lokaciji v Piranu. Gre za magično Galeria Caffe, ki je polna glasbene živosti. Tisti, ki ste jo že obiskali, veste, da je tam veliko koncertov in razstav ter izredno pestra ponudba pijače in prigrizkov. Vedno, ko igrava tu, se s kolegom “Apndanom” odpraviva na pot malce prezgodaj, saj se nikoli ne ve, kakšno bo stanje na primorski avtocesti. Ker sva na obalo prispela v spodobnem času, sva zavila v koprsko Figo, kjer sva opravila svoj obred, pozdravila šefa tega rock lokala in že oddirjala pod Markovec na ono stran.

Čeprav obala, ko pada dež, velja za bolj pusto okolje, je tokrat presenetila z dobrim obiskom najinega dogodka. Ker sva v Galeriji igrala že velikokrat, so stvari potekale kot po maslu: prihod, postavitev, parkiranje, soundcheck in ob 21h akcija. Napol polna Galerija nama je dala vedeti, da naju posluša. Nekateri od prisotnih so že kar redni obiskovalci tamkajšnjega najinega muziciranja. Prijetno občinstvo je do prve pavze že zaključilo svoj večer in lokal je postal skorajda čisto prazen. Nisem bil presenečen, saj sem opazil, da na ulici visi plakat, na katerem je pisalo, da na isti večer, ko Vagabunda “bluziva” v Piranu, Manouche poskakujejo v bližnjem gledališču. Verjetno je to botrovalo slabemu obisku. Zasedba mi je znana, saj noter poje moja stara znanka Petra in moj nekdanji učitelj kitare Robi. Njihov dogodek se je začel že ob 19. uri, tako da se je počasi bližal koncu. Ko sva ponovno stopila na oder, je bilo očitno takrat tudi konec koncerta Manouche. V Galerijo se je vsulo ljudstva, kot si ga lahko želi vsak nastopajoči. Tako sva ponovno brenkala svojo zgodbo, a tokrat v vzdušju pravega akustičnega hard rock žura.

Prisotnim sva odigrala najnovejšo pesem Annie More, nekaj zgodnejših pesmi najine kariere kot so: Slowly Waiting in Morning Coffee. Manjkalo ni niti poskočnega Broken Bone in Bubblegum. Lepo je videti ljudi, ki poskakujejo na melodije, ki si jih sam spesnil. Vedno znova sva presenečena, kako zelo prisotni uživajo v najinih “boogie woogie” ritmih. Iz varnostnih razlogov ne bom omenjal drugih pesmi, saj se nikoli ne ve, ob kaj se spotakne Sazasovo uho. Kmalu je plesala celotna Galeria in nekatere skladbe so celo pripravile starejšo gospo do plesa na mizi. Morda še dobro, da se je tedaj večer tudi končal!

Zadeva se je kot običajno zaključila ob 0:00. Šef lokala, Adi, zelo dobro skrbi za red in lepo taktno pospremi prisotne, naj popijejo in se počasi odpravijo. Kajti ne gre za nočni lokal, ampak za prefinjen klub za glasbene sladokusce in to je treba spoštovat! Bravo Adi. Ura je kazala 0:40, ko sva sedla v avto in čakala naju je pot v Ljubljano. Kratek postanek z “zdravim prigrizkom” na črpalki in Ljubljana je bila tu. Ponovno nošenje opreme in težko pričakovana postelja. Misija uspela, pacient zaspal.

vejo kaj je to “obred”.