Kje so roke?


Zgornjih besed se trudim na odru kar se da izogibati, saj sem mnenja, da so preveč “klišejske”. Nekako pa je vendarle treba poslušalce nagovoriti in spodbuditi?! Sigurno obstajajo boljše besede kot so “kje so roke” ali pa “naj se pleše” ali “a se sliš’mo”? Na naš slovenski praznik, 8. februarja, sva se Vagabunda mudila v ljubljanskem Cutty Sarku. Tokrat mi je bilo lažje pri nagovarjanju publike, saj sem govoril v angleškem jeziku, ki mi je pri izražanju bolj domač. Vseeno sem prisotnim dal vedeti, da Slovenci ta dan praznujemo in smo ponosni na našega pivca Prešerna.

Že po prihodu sva s kolegom Pavčnikom začutila, da zna biti ta večer zelo pester. Večina miz je bila že zasedena in ljudje so še kar prihajali. Dober obisk je šel morda tudi na račun tega, da je bila večina lokalov in gostiln ta dan zaprtih. Opazil sem, da redko kdo govori slovensko in se tako odločil, da nastop povezujem v angleščini. 1, 2, 3, 4… in sva začela. Glasbeni kolegi se bodo strinjali z menoj, da je težko opisati te fenomenalne občutke, ko ob tvojem igranju množica nori in pleše. Ta večer je res postregel s pravo rock and roll žurko. Tako sva pridno brenkala in enostavno uživala.

Po dobrih treh urah je bilo potrebno priznati premoč odra in pa seveda alkohola nad obiskovalci in Vagabunda sva izsilila zadnji poklon in se usedla na zasluženo pivo, Na tem mestu bi zelo rad pohvalil osebje, ki je nevsiljivo in urno streglo vse prisotne, vključno z nama na odru. Večer poln nasmejanih obrazov, nekaj podanih vizitk za potencialne prihodnje nastope in zadovoljstvo organizatorja je bil epilog letošnjega kulturnega praznika. Hvala Cutty Sarku za čudovit večer. Za to smo se borili! Nenazadnje pa hvala tudi vsem, ki ste prišli! Vedno sva vesela znanega obraza pod odrom. Upam, da se naslednjič spet vidimo! Cheers!